Častna člana sta prerezala trak
Častna člana sta prerezala trak Foto: Amir Tokić

Otvoritev Vivine ulične razstave

Vivina nova okrogla obletnica

V petek, 25. 3. 2022, smo pozno popoldne za uradni začetek praznovanja naših jubilejnih 30 let s prepevanjem odprli ulično razstavo našega dela in ustvarjanja pred našim drugim domom v Brežicah. Prireditev smo obarvali z ljudskimi in nam najljubšimi pesmimi. Na začetku nam je naša nekdanja pevka, častna članica in še vedno tesna oboževalka Lučka Černelič predstavila kronologijo zbora in potek razstave. Naš drugi častni član in starešina Toni Hribar nam je s krajšo besedo osvežil spomin na sam začetek nastanka zbora in njihove prve nastope. Njegov govor v celoti objavljamo spodaj, ob koncu prilujočega članka.

Direktorica občinske uprave Občine Brežice, ga. Patricia Čular, nam je čestitala za visok jubilej ter opomnila, kako pomemben del predstavlja Viva na področju kulture v občini in v Posavju. Predsednica zbora Ana Špiler je pohvalila vsako našo glasilko ter podelila zaslužnim prisotnim skromno pozornost. Ker nam je še zimski čas rinil mrak v ulico dogajanja, smo pohiteli z rezanjem traku. Razstavo sta s skupnimi močmi slavnostno otvorila naša prej omenjena častna člana. 

Praznovanje smo Viveki skupaj z oboževalci zaključili z ogledom razstave v prihajajočem mraku ter nazdravili naši predanosti in uspešnim nastopom še dolgo naprej.

Vabljeni spremljevalci našega petja na ogled naše razstave vsak dan na ulico KD v Brežicah!

Nina Bobnič

Preberite si članek o dogodku v Posavskem obzorniku
Oglejte si video prispevek o dogodku televizije Vaš kanal

Nagovor častnega člana Vive, Tonija Hribarja:

"Spoštovani Viveki in Vivike, spoštovani vsi prisotni!

Ko me je Viva pred kakim tednom ali dvema povabila na današnji dogodek, kjer bom tudi smel povedati besedo ali dve, nisem niti za trenutek pomišljal, ampak sem takoj privoli. Nisem govorec, zato sem se odločil, da moje besede prebere moja »soborka« Lučka, ki je prav tako kot jaz med prvimi člani Vive. Povabljen sem bil kot prvi član Vive, pa to ne morem biti, saj je za zbor potrebno skupaj zbrati kar nekaj pevcev.

Najprej je seveda bila Simonina ideja in želja imeti v domačem kraju svoj zbor, ki ga bo kot nadobudna diplomantka oblikovala in vodila po svoje. In smo se začeli zbirati okoli nje in začeli z vajami v bivšem dijaškem domu. Ker pa smo hoteli biti samostojni in samosvoji, smo potrebovali vse - od imena Viva naprej. Saj veste, predsednika rabi vsaka skupina, pa blagajnika in tako naprej. Takrat smo bili seveda zbrani sami mladi in
nadobudni in smo želeli naši skupini, ki so nas nekateri imenovali mladinski zbor, dati tudi ustrezno ime. In tu sem prišel na vrsto jaz. Ime Viva je kratko in lahko izgovorljivo ter lahko zapomnljivo ime, ki izraža mladost, živost, svežino, zagnanost, delovnost, pa tudi upornost, samosvojost in neukalupljenost – vsaj po moje. In že po kakem letu delovanja pod okriljem KUD-a smo se odločili za popolnoma samostojno pot.

In tu sem, kot nekdanji član ljubljanskega APZ-ja in ker sem bil že takrat med starejšimi in izkušenejšimi člani, dobil vlogo prvega predsednika Vive. To vlogo sem igral z veseljem in navdušenjem. Verjetno sem zato dobil v Vivi še druge vloge. Bil sem tudi blagajnik, pa vodja poti na nekaj Vivinih turnejah, na koncu pa pristal v častnem razsodišču in kot častni član Vive. Še posebej mi je bila všeč vloga organizatorja Vivinih potovanj. Vedno smo znali združiti prijetno s koristnim in si po praktično vseh Vivinih tekmovanjih v tujini privoščili še turistični del. Bili smo na Hrvaškem in Češkem, pa v Bosni in Hercegovini, Kanadi, Nemčiji, Švici, Italiji, Franciji, Španiji, Grčiji, Litvi, Estoniji in nenazadnje na Tajskem. Na vseh teh potovanjih v tujini, kakor tudi po vseh rednih in intenzivnih vajah, smo se seveda tudi veliko družili in utrdilo se je veliko prijateljskih vezi.

V veselje mi je bilo sodelovati na številnih projektih – od Hydasovega Rekviema, Carmine Burane, Abbe, do Simfonije tisočev, če omenim samo nekatere, kjer smo vedno našli nove izzive, in vedno doživeli nepričakovane izkušnje. Vsakoletni Vivin letni koncert je praviloma vedno prinašal nekaj svežega in novega in vedno sem ponosen zapuščal dvorano. Pred dvorano pa še neuradno nadaljevanje s špalirjem in številnimi pesmimi, med katerimi mi je najljubša Pesem o svobodi (Zdaj zaori), ki se mi zdi vedno znova aktualna.

Dragi Viveki in Vivike, želim vam še mnogo izzivov in zmag, jaz pa obljubim, da vam bom stal po svojih najboljših močeh ob strani. Vse obiskovalce vabim k ogledu razstave, ki vsebuje veliko utrinkov iz našega delovanja in prikazuje bogatih prvih 30 let Vive.

Kličem vam še na mnoga snidenja v Vivinem krogu.

Rad vas imam."

Na koncu tokratnega članka bi se želeli zahvaliti tudi Roku Retlju, ki nam je prijazno posredoval svoje fotografije, katerih izbor si lahko ogledate v galeriji v nadaljevanju ...

Več v tej kategoriji:

« Vivinih 30 let - koledarček